Psalmi 57

1

Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem, ko je bežal pred Savlom v votlino. Milosten mi bodi, Bog, milosten mi bodi, ker k tebi je pribežala duša moja, in v senci peruti tvojih iščem zavetja, dokler ne minejo težave.

2

Klical bom k Bogu Najvišjemu, k Bogu mogočnemu, ki vse izvršuje zame.

3

Pošlje iz nebes in mi da rešenje, osramoti njega, ki me rohneč preganja. (Sela.) Pošlje Bog milost svojo in resnico svojo.

4

Duša moja je sredi levov, ležati mi je med razkačenimi, med ljudmi, katerih zobje so sulice in pšice, in jezik njih je oster meč.

5

Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja!

6

Mrežo so nastavili stopinjam mojim, sovražnik je potlačil dušo mojo, jamo so izkopali pred menoj, a sami so popadali vanjo. (Sela.)

7

Utrjeno je srce moje, o Bog, utrjeno je srce moje, pel bom in na strune brenkal.

8

Prebudi se slava moja, prebudite se, brenklje in strune, zbudim naj jutranjo zarjo!

9

Slavil te bom med ljudstvi, Gospod, psalme ti prepeval med narodi.

10

Zakaj velika je do nebes milost tvoja, do nebeških višav resnica tvoja.Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja!

11

Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja!