Psalmi 104

1

Slavi, duša moja, GOSPODA! GOSPOD, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel;

2

ogrinjaš se s svetlobo kakor z obleko, nebesa razpenjaš kakor šator.

3

Kateri stavi v vodah tramovje hramov svojih, ki nareja oblake za voz svoj, ki hodi po vetrov perutih,

4

ki dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plamteči.

5

Postavil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na večne čase.

6

Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode.

7

Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom so urno bežale –

8

dvignile so se gore, pogreznile se doline – na mesto, katero si jim bil ustanovil.

9

Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo.

10

Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami;

11

napajajo vse poljske živali, žejo svojo si gasé divji osli.

12

Poleg njih prebivajo ptice nebeške, glasijo se izmed vej.

13

On namaka gore iz hramov svojih, s sadom del tvojih se siti zemlja.

14

On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje,

15

in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku.

16

Siti se drevje GOSPODOVO, cedre na Libanonu, ki jih je vsadil,

17

kjer gnezdijo ptički, tudi štorklja, ki ima hišo svojo na jelkah.

18

Gore visoke so divjim kozlom, pečine skalnim jazbecem prebivališče.

19

Naredil je mesec, da meri čase, in solnce, ki pozna zahod svoj.

20

Temo narejaš, da je noč, tedaj so vse gozdne živali pokonci:

21

mladi levi rjovejo za plenom in zahtevajo od Boga mogočnega hrane svoje.

22

Ko izhaja solnce, se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.

23

Človek pa gre na delo svoje in po opravilu svojem do večera.

24

Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!

25

Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, živali velikih in malih.

26

Tod hodijo ladje in leviatan, ki si ga ustvaril, naj se v njem igra.

27

Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času.

28

Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim roko svojo, in sitijo se z dobrotami.

29

Kadar jim skriješ obličje svoje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v prah svoj.

30

Pošiljaš sapo svojo in jih spet ustvarjaš, in tako obličje obnavljaš zemlji.

31

Slava GOSPODOVA traja naj vekomaj! Veseli se naj GOSPOD v delih svojih!

32

Ko pogleda na zemljo, se trese ona, ko se dotakne gorá, se kadé.

33

Pel bom GOSPODU vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.

34

O da bi mu bilo prijetno premišljevanje moje! Jaz se hočem radovati v GOSPODU.Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, GOSPODA! Aleluja!

35

Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, GOSPODA! Aleluja!