Job 7

1

Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?

2

Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:

3

tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.

4

Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.

5

Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.

6

Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.

7

Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.

8

Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!

9

Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];

10

ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.

11

Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.

12

Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?

13

Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:

14

tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,

15

da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.

16

Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.

17

Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih

18

in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?

19

Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?

20

Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.

21

Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.