Job 32

1

In oni trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.

2

Tedaj se vname jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu, iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.

3

Tudi zoper tri prijatelje njegove se je razsrdil, zato ker niso našli odgovora in so vendar obsojali Joba.

4

Elihu pa je čakal Joba z besedami, ker oni so bili starejši nego on.

5

In ko je videl Elihu, da ni bilo odgovora v ustih tistih treh mož, tedaj se mu razvname jeza.

6

In izpregovori Elihu, sin Barakelov, Buzovec, in reče: Mlad sem po letih, vi pa ste starci, zato me je bilo sram in sem se bal vam povedati svoje misli.

7

Dejal sem: Naj leta govore in visoka starost naj oznani modrost.

8

Toda duh v smrtnikih je in dih Vsemogočnega, ki jih dela razumne.

9

Priletni niso vselej modri in starci ne umejo vsekdar, kar je prav.

10

Zato pravim: Poslušaj mene, tudi jaz hočem povedati misli svoje.

11

Glejte, čakal sem besed od vas, poslušal sem vašo razsodnost, dokler bi bili iznašli, kar je odgovoriti,

12

in skrbno sem pazil na vas; a glejte, ni ga med vami, ki je prepričal Joba in odgovoril besedam njegovim.

13

Nikar torej ne pravite: Našli smo modrost; Bog mogočni ga premore, ne človek!

14

Kajti proti meni ni nameril besed; in z vašimi govori mu ne bom odgovarjal.

15

Osupnili so, ne odgovarjajo več, pošle so jim besede.

16

In jaz naj čakam, ker oni ne govore, ker tu stoje in ne odgovarjajo več?

17

Odgovoril bom tudi jaz svoj del, tudi jaz povem mnenje svoje.

18

Kajti poln sem besed, pritiska me duh moj v meni.

19

Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče počiti.

20

Moram govoriti, da se oddahnem, odprem torej ustne svoje in odgovorim!

21

Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati.Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.

22

Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.