Job 31

1

Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in kako bi se bil smel ozirati po devici?

2

A kaj mi je delež Božji odzgoraj in dediščina Vsemogočnega iz visokosti?

3

Ni li poguba nepravičniku in nesreča njim, ki delajo krivico?

4

Ne vidi li On potov mojih in ne šteje li vseh korakov mojih?

5

Ako sem se pečal z ničemurnostjo in je noga moja hitela v prevaro

6

(naj me pretehta na tehtnici pravičnosti, in spozna Bog brezmadežnost mojo!),

7

ako je krenil korak moj s prave poti in mi je srce hodilo za očmi mojimi in se je madež prijel mojih rok:

8

sejem naj, a drug uživaj, in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere!

9

Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega:

10

naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo!

11

Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.

12

Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal.

13

Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj:

14

kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?

15

Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu, in ni li eden naju pripravil v materini otrobi?

16

Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele,

17

ali če sem jedel grižljaj svoj sam in ni tudi jedla od njega sirota

18

(pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik);

19

ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila, in potrebnega brez odeje,

20

in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo in če se z volno mojih ovac ni ogreval,

21

ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati:

22

odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi!

23

Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar.

24

Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje!

25

ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila;

26

ako sem gledal solnce, kako je sijalo, in v diki plavajoči mesec,

27

in srce mi je bilo skrivaj omamljeno, da sem njima v čast poljubljal roko svojo:

28

tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!

29

Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo

30

(a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti, da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!),

31

ako niso rekali šatora mojega ljudje: Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine?

32

na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku –

33

ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje, skrivaje v nedrijih krivdo svojo,

34

ker sem se bal velike množice in me je strašilo zaničevanje rodovin, tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri...

35

O da bi imel koga, ki bi me poslušal! (tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!) in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj!

36

Res, na rami svoji bi jo nosil in si jo navezal kakor venec!

37

Korakov svojih število bi mu naznanil, pristopil bi k njemu kakor knez.

38

Ako vpije nad menoj njiva moja in brazde njene vse vkup jokajo;

39

ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal, in sem provzročil, da je njen posestnik izdahnil:tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.

40

tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.