Job 20

1

Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

2

Zato mi odgovarjajo misli moje in zaradi tega sem znotraj razburjen.

3

Svarilo, sebi v sramoto, mi je poslušati! A duh moj po razsodnosti svoji mi odgovarja.

4

Ne veš li tega, kar je od vekomaj, odkar je bil človek postavljen na zemljo:

5

da je zmagoslavje brezbožnih kratko in radost bogapozabnika le za trenotek?

6

Najsi celó do neba stopa visokost njegova in glava njegova se dotika oblakov:

7

kakor blato njegovo pogine za vselej; kateri so ga videli, poreko: Kje je?

8

Kakor sen odleti, in ne bodo ga našli, izgubi se kakor ponočna prikazen.

9

Oko ga je ugledalo, a ne bo ga videlo več, in nikdar več ga ne bo gledalo mesto njegovo.

10

Njegovi otroci bodo iskali prijaznosti ubogih in njih roke bodo povračale oškodovancem imetje njegovo.

11

Kosti so mu bile polne mladostne moči, ta pa zdaj leži ž njim v prahu.

12

Čeprav mu je hudoba sladka v ustih in jo skriva pod jezikom svojim,

13

jo slastno goji in je noče pustiti, ampak jo zadržuje v grlu svojem:

14

vendar se izpremeni hrana v životu njegovem, kačji strup bode v notranjščini njegovi.

15

Bogastvo je požrl, pa ga bo izbljuval, iz trebuha mu ga potegne Bog mogočni.

16

Sesal je kačji strup: gadji jezik ga usmrti.

17

Ne bo gledal veselja svojega v potokih, v tekočih rekah medu in smetane.

18

Povrniti mora, kar je pridelal, ne sme tega uživati; primerno imetju, ki ga je pridobil, se ne more veseliti.

19

Kajti potrl je in zapustil ubožce, hiše si je siloma vzel, a ne bo jih dozidal.

20

Kajti pokoja ni poznal v osrčju svojem, zato ne ohrani ničesar, kar mu je drago.

21

Nič ni ušlo njegovi požrešnosti, zato ne bode trpežno blagostanje njegovo.

22

Ko bode v obilni obilosti, ga zadene stiska, roka vsakega trpina pride nanj.

23

Ko si bo hotel napolniti trebuh, Bog spusti nanj jeze svoje togoto, in deževala bo nanj, njemu v jed.

24

Bežal bo pred železnim orožjem, a prestreli ga bronasti lok.

25

Izdere pšico, in pride ven iz telesa njegovega, svetlo jeklo iz žolči njegove, strahote ga objamejo.

26

Zgolj nesreča je prihranjena za vse zaklade njegove, požre ga ogenj, ki ga človek ne podpihava, požge, kar je preostalo v šatoru njegovem.

27

Nebesa razkrijejo njegovo krivico, in zemlja se vzdigne zoper njega.

28

Dobiček hiše njegove se spravi vstran, povodenj ga odplavi v dan jeze Božje.To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.

29

To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.