Job 17

1

Duh moj je raztresen, dnevi mi dotekajo, grobovi me čakajo.

2

Res zasmehljivci so pri meni, in oko moje mora gledati njih bridko žaljenje.

3

Zastavi se, prosim, jamči zame pri sebi! kdo mi sicer v roko udari za poroštvo?

4

Kajti njih srca si zaprl razumu, zato jim ne daš prevladovati.

5

Če kdo ponuja prijatelje v plen, otrokom njegovim morajo oči shirati.

6

On me je tudi postavil v prislovico ljudem, in obraz moj jim je v pljuvanje.

7

In oko moje je potemnelo od nevolje, in kakor senca je slednji moj ud.

8

Pošteni ostrme ob tem, in nedolžni se ujezi nad bogapozabnikom.

9

A pravični bo vztrajal na poti svoji, in kdor je čistih rok, bo dobival vedno več moči.

10

Ali vi vsi, le prihajajte zopet sem! modrega vendar ne najdem med vami.

11

Dnevi moji so minili, načrti so se mi izjalovili, kar sem jih gojil v srcu svojem.

12

Noč mi izpreminjajo v dan, svetloba, pravijo, je blizu tam, kjer je tema.

13

Ako čakam, da dobim v šeolu dom, ako sem si v temoti postlal ležišče,

14

ako sem dejal grobu: Oče moj si! in črvadi: Mati si moja in sestra moja!

15

kje je potem nada moja? da, nada moja, kdo jo bo gledal?Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.

16

Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.