Job 14

1

Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

2

je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

3

In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

4

O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

5

Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

6

ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

7

Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

8

Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

9

da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

10

Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

11

Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

12

tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

13

O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

14

(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

15

Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

16

Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

17

Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

18

Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

19

vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

20

Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

21

Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

22

Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.