Job 10

1

Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.

2

Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?

3

Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?

4

Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?

5

So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?

6

da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,

7

dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!

8

Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?

9

Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?

10

Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?

11

S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.

12

Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.

13

A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:

14

ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.

15

Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.

16

In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;

17

vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.

18

Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!

19

Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!

20

Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,

21

preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.

22

v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.