Nehemija 5

1

In nastalo je veliko vpitje ljudstva in njih žen zoper svoje brate, Jude.

2

Nekateri so namreč bili, ki so dejali: Naših sinov in naših hčerá, nas je veliko: moramo dobiti žita, da jemo in ostanemo živi.

3

In nekateri so bili, ki so govorili: Morali smo zastaviti njive svoje, vinograde in hiše svoje, da smo dobili žita ob tej draginji.

4

Nekateri pa so dejali: Izposodili smo si denarja na svoje njive in vinograde za davke kralju.

5

Vendar pa je telo naše kakor naših bratov telo in naši otroci so kakor njih otroci. In glej, moramo deti sinove in hčere svoje pod jarem sužnosti, in nekatere naše hčere so že pod jarmom, in ni v moči naših rok, da jih odkupimo; saj imajo drugi njive in vinograde naše.

6

Ko sem pa slišal njih vpitje in take besede, sem se silno razsrdil.

7

In posvetoval sem se sam pri sebi v srcu ter potem okaral plemenitnike in načelnike in jim dejal: Vi lihvarite, vsak proti bratu svojemu! In priredil sem veliko zborovanje zoper nje

8

in jim dejal: Mi smo odkupili, kolikor smo jih mogli, brate svoje, Jude, ki so bili prodani poganom. Vi pa hočete prodajati brate svoje? in nam li naj se prodado? Nato so molčali in niso vedeli odgovoriti.

9

Še sem rekel: Kar delate, ni dobro. Ne bi li imeli hoditi v strahu Boga našega, da ne bodemo v zasmeh poganom, sovražnikom svojim?

10

Pa tudi jaz, bratje moji in hlapci moji, smo jim posodili denarja in žita za obresti. Prosim vas, odpustímo jim to posojilo!

11

Povrnite jim, prosim, še danes njih njive in vinograde, njih oljkove vrte in hiše in stotnino denarja in žita, vina in olja, ki ste ga jim posojali na obresti.

12

Tedaj reko: Povrnemo jim in ne bomo jih terjali za nič, ampak hočemo storiti, kakor praviš. Nato pokličem duhovnike in jih zavežem s prisego, da store po tej obljubi.

13

Iztresel sem tudi nedrije svoje, rekoč: Tako iztresi Bog vsakega, ki ne izpolni te obljube, iz hiše njegove in s posla njegovega, in tako bodi iztresen in prazen! In ves zbor je dejal: Amen! in so hvalili GOSPODA. In ljudstvo je storilo po tej obljubi.

14

Tudi od časa, ko mi je bilo ukazano, naj bodem njih deželni poglavar v deželi Judovi, namreč od dvajsetega do dvaintridesetega leta kralja Artakserksa, dvanajst let, nisem živil sebe in bratov svojih s poglavarjevim živežem.

15

Ali prejšnji deželni oblastniki, ki so bili pred menoj, so nadlegovali ljudstvo in so jemali od njih živeža in vina, vrhutega po štirideset seklov srebra, in še njih hlapci so samovoljno gospodovali ljudstvu. A jaz nisem ravnal tako, zaradi Božjega strahu.

16

Pa tudi dela na zidu sem se udeležil, in njive nismo nobene kupili in vsi moji hlapci so ondi morali prihajati na delo.

17

Vrhutega so jedli pri moji mizi Judje in načelniki, sto in petdeset mož, in tisti, ki so k nam dohajali izmed poganov v okolišu.

18

In pripravili so mi vsak dan: enega vola in šest izbranih ovac, tudi perotnine so mi pripravljali in enkrat v desetih dneh zalogo vsakovrstnega vina; pri vsem tem nisem zahteval živeža deželnega oblastnika, ker služba je hudo težila ljudstvo.Spominjaj se mi, o Bog moj, v dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo.

19

Spominjaj se mi, o Bog moj, v dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo.