1 Kroniška 17

1

In zgodi se, ko je David prebival v hiši svoji, da reče Natanu proroku: Glej, jaz stanujem v cedrovi hiši, a skrinja zaveze GOSPODOVE prebiva pod preprogami.

2

In Natan reče Davidu: Stori vse, kar ti je v srcu, kajti Bog je s teboj!

3

Še to noč pa pride beseda GOSPODOVA k Natanu, govoreč:

4

Pojdi in reci hlapcu mojemu Davidu: Tako pravi GOSPOD: Ne boš mi ti gradil hiše, da prebivam v njej.

5

Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem pripeljal Izraela semkaj, do današnjega dne, ampak hodil sem iz šatora v šator, iz enega bivališča v drugo.

6

Kamorkoli sem šel z vsem Izraelom, sem li besedo govoril s katerim sodnikov Izraelovih, ki sem jim zapovedal pasti ljudstvo moje, rekoč: Zakaj mi niste zgradili cedrove hiše?

7

Tako torej véli hlapcu mojemu Davidu: Tako pravi GOSPOD nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnikov, ko si hodil za ovcami, da bodeš vojvoda ljudstvu mojemu Izraelu;

8

in sem bil s teboj, kamorkoli si šel, in sem zatrl vse sovražnike tvoje pred teboj in ti storil ime kakor ime velikašev, ki so na zemlji.

9

In hočem pripraviti kraj ljudstvu svojemu Izraelu in jih zasaditi, da bodo prebivali na svojem in se več ne premikali; tudi jih ne bodo več gonobili sinovi krivice kakor poprej

10

in odkar sem zapovedal sodnikom, da bodo nad ljudstvom mojim Izraelom; in ponižam vse sovražnike tvoje. Vrhutega ti pravim, da GOSPOD zgradi hišo tebi.

11

Ko se ti dopolnijo dnevi, da pojdeš k očetom svojim, hočem postaviti seme tvoje za teboj, ki bode izmed sinov tvojih, in hočem utrditi kraljestvo njegovo.

12

On mi bo zgradil hišo, in jaz utrdim prestol njegov na veke.

13

Jaz mu bodem za očeta, in on mi bode za sina; in mu ne odtegnem milosti svoje, kakor sem jo odtegnil njemu, ki je bil pred teboj,

14

temuč ustanovitim ga v hiši svoji in v kraljestvu svojem za vekomaj, in prestol njegov bo utrjen vekomaj.

15

Po vseh teh besedah in po vsej tej prikazni je točno govoril Natan Davidu.

16

Tedaj stopi David noter in sede pred GOSPODA in reče: Kdo sem jaz, o GOSPOD Bog, in kaj je hiša moja, da si me privedel tako daleč?

17

In to se je še premalo videlo tvojim očem, o Bog, in govoril si o hlapca svojega hiši za daljno prihodnost, in pogledal si me po načinu vzvišenega človeka, GOSPOD Bog.

18

Kaj more David še govoriti tebi zastran časti, izkazane hlapcu tvojemu? Saj ti poznaš hlapca svojega.

19

O GOSPOD, zaradi hlapca svojega in po srcu svojem si storil vso to velikost, da oznaniš vse te velike reči.

20

O GOSPOD, ni ga tebi enakega, tudi ni Boga razen tebe, po vsem, kar smo slišali na ušesa svoja.

21

In kje je edino ljudstvo na zemlji kakor ljudstvo tvoje Izrael, ki ga je šel Bog odkupit sebi za ljudstvo, da si napraviš ime z velikimi in strahovitimi rečmi, ko si pregnal narode izpred ljudstva svojega, ki si ga odkupil iz Egipta?

22

Kajti storil si ljudstvo svoje, Izraela, sebi za ljudstvo na vekomaj, in ti si, GOSPOD, postal njih Bog.

23

In sedaj, o GOSPOD: beseda, ki si jo govoril o hlapcu svojem in o hiši njegovi, ostani veljavna na vekomaj, in stóri, kakor si govoril.

24

Da, veljavna ostani in ime tvoje bodi poveličevano vekomaj, ko bodo govorili: GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov, je Bog za Izraela! In hiša tvojega hlapca Davida bodi utrjena pred teboj!

25

Zakaj ti, moj Bog, si razodel hlapcu svojemu, da mu zgradiš hišo; zato se je osrčil hlapec tvoj moliti pred teboj.

26

In sedaj, o GOSPOD, ti si Bog, in ti si govoril hlapcu svojemu to predobro obljubo!In sedaj rači blagosloviti hlapca svojega hišo, da ostane pred teboj vekomaj; ker ti si jo, o GOSPOD, blagoslovil, zato bo blagoslovljena vekomaj.

27

In sedaj rači blagosloviti hlapca svojega hišo, da ostane pred teboj vekomaj; ker ti si jo, o GOSPOD, blagoslovil, zato bo blagoslovljena vekomaj.