1 Kraljev 22

1

In tri leta so bivali v miru, da ni bilo vojske med Sirijo in Izraelom.

2

In zgodi se v tretjem letu, da pride Josafat, kralj Judov, doli h kralju Izraelovemu.

3

In reče kralj Izraelov služabnikom svojim: Ne veste li, da je Ramot v Gileadu naš? In mi mirujemo in ga ne vzamemo iz roke sirskega kralja?

4

In reče Josafatu: Pojdeš li z menoj v boj proti Ramotu v Gileadu? Josafat odgovori kralju Izraelovemu: Bodem naj kakor ti, ljudstvo moje kakor ljudstvo tvoje, konji moji kakor konji tvoji!

5

Še reče Josafat kralju Izraelovemu: Vprašaj, prosim, danes besedo GOSPODOVO!

6

Tedaj skliče kralj Izraelov proroke, okoli štiristo mož, pa jih vpraša: Naj li grem v boj proti Ramotu v Gileadu ali naj to opustim? Odgovore: Pojdi gori, in Gospod ga da v roko kraljevo!

7

Josafat pa reče: Ni li sicer nobenega GOSPODOVEGA proroka tu, da bi ga povprašali?

8

In kralj Izraelov reče Josafatu: Še en mož je, po katerem moremo vprašati GOSPODA, Mihaj, sin Imlov; ali jaz ga sovražim, zakaj ne prorokuje mi dobrega, nego zgolj hudo. Josafat reče: Ne govóri tako, kralj!

9

Tedaj pokliče kralj Izraelov enega dvornika in veli: Hitro pripelji sem Mihaja, sina Imlovega!

10

Kralj Izraelov in Josafat, kralj Judov, pa sta sedela vsak na svojem prestolu, po kraljevsko oblečena, na trgu pri vhodu v vrata Samarije, in vsi proroki so prorokovali pred njima.

11

In Zedekija, sin Kenaanov, si je naredil železne rogove in govoril: Tako pravi GOSPOD: S temi boš bodel Sirce, dokler jih celo ne zatareš!

12

Tudi vsi proroki so prorokovali tako in govorili: Pojdi proti Ramotu v Gileadu in srečno hodi, in GOSPOD ga da kralju v roko!

13

Sel pa, ki je šel poklicat Mihaja, mu govori in reče: Glej vendar: besede prorokov oznanjajo soglasno kralju dobro; bodi torej beseda tvoja kakor beseda enega izmed njih, in govóri dobro!

14

In Mihaj reče: Kakor res živi GOSPOD, kar mi poreče GOSPOD, bom govoril.

15

In ko pride h kralju, mu reče kralj: Mihaj, ali naj gremo v boj proti Ramotu v Gileadu ali naj opustimo? Odgovori: Pojdi in srečno hodi! GOSPOD ga da kralju v roko.

16

Kralj mu pa veli: Kolikokrat mi te je rotiti, da mi ne govoriš ničesar nego resnico v imenu GOSPODOVEM?

17

In reče: Videl sem vse Izraelce razkropljene po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja; in GOSPOD je dejal: Ti nimajo gospodarja! Vsak naj se vrne domov v miru!

18

Nato reče kralj Izraelov Josafatu: Nisem ti li rekel, da mi ne prorokuje nič dobrega, nego zgolj hudo?

19

On reče: Zatorej čuj besedo GOSPODOVO! Videl sem GOSPODA, da sedi na prestolu svojem, in vso vojsko nebeško, da mu stoji ob desnici in ob levici.

20

In GOSPOD je vprašal: Kdo premoti Ahaba, da bi šel gori in padel pri Ramotu v Gileadu? In ta je rekel to in drugi je rekel ono.

21

Tedaj pride duh in se postavi pred GOSPODA in reče: Jaz ga premotim!

22

In GOSPOD ga vpraša: S čim? Odgovori: Pojdem tja in bodem lažniv duh v ustih vseh prorokov njegovih. In veli: Ti ga premotiš in se ti posreči. Pojdi tja in stóri tako!

23

Sedaj torej glej, GOSPOD je dal lažnivega duha v usta vseh teh prorokov tvojih, a GOSPOD je govoril hudo zoper tebe!

24

Tedaj pristopi Zedekija, sin Kenaanov, in udari Mihaja v lice in reče: Kod je šel duh GOSPODOV od mene, da s tabo govori?

25

Mihaj odvrne: Glej, videl boš tisti dan, ko boš hodil iz hrama v hram, da se skriješ!

26

Kralj Izraelov pa veli: Vzemi Mihaja in ga pelji nazaj k Amonu, mestnemu poglavarju, in k Joasu, sinu kraljevemu,

27

pa reci: Tako pravi kralj: Denita tega moža v ječo in živita ga s kruhom bridkosti in z vodo stiske, dokler se ne vrnem v miru!

28

A Mihaj reče: Ako se vrneš v miru, ni govoril po meni GOSPOD! Še reče: Čujte, vsi ljudje!

29

Nato sta šla kralj Izraelov in Josafat, kralj Judov, gori proti Ramotu v Gileadu.

30

In kralj Izraelov reče Josafatu: Jaz pojdem preoblečen v boj, ti pa obleci svoja oblačila! Preobleče se torej kralj Izraelov in gre v boj.

31

Kralj sirski pa je zapovedal dvaintridesetim poveljnikom svojih voz, rekoč: Ne bojujte se zoper male, ne zoper velike, ampak zgolj zoper kralja Izraelovega!

32

Ko torej vidijo poveljniki vozov Josafata, reko: Gotovo je on kralj Izraelov! In zaženo se bojevat zoper njega; in zavpije Josafat.

33

Ko pa vidijo poveljniki voz, da ni kralj Izraelov, se obrnejo od njega.

34

Neki mož pa slučajno napne lok in ustreli kralja Izraelovega med stike v oklepu. Tedaj veli svojemu vozniku: Obrni voz in pelji me z bojišča, kajti hudo sem ranjen.

35

A bitka se je razvnela tisti dan, in kralj je moral stati na vozu Sircem nasproti, in zvečer je umrl; in kri je tekla iz rane na dno voza.

36

In ko je solnce zahajalo, je šel klic po taborišču: Vsak pojdi v mesto svoje in v kraj svoj,

37

ker kralj je mrtev! In pripeljali so ga v Samarijo in pokopali v Samariji.

38

In ko so omivali voz pri samarijskem ribniku, so lizali psi kri njegovo in nečistnice so se omivale ž njo po besedi GOSPODOVI, ki jo je bil govoril.

39

In druge zgodbe Ahabove in vse, kar je storil, in slonokoščena hiša, ki jo je postavil, in vsa mesta, ki jih je sezidal, ni li zapisano v knjigi letopisov kraljev Izraelovih?

40

Tako je legel Ahab k očetom svojim, in Ahazija, sin njegov, je zakraljeval na mestu njegovem.

41

In Josafat, sin Asov, je zakraljeval nad Judom v četrtem letu Ahaba, kralja Izraelovega.

42

Josafat pa je bil petintrideset let star, ko je zakraljeval, in vladal je petindvajset let v Jeruzalemu. In materi njegovi je bilo ime Azuba, hči Silhijeva.

43

In hodil je po vsej poti Asa, očeta svojega; ni se ganil od nje in je delal, kar je bilo prav v očeh GOSPODOVIH. [22:44] Toda višave niso bile odpravljene, ljudstvo je še darovalo in žgalo kadilo na višavah.

44

[22:45] In Josafat je imel mir s kraljem Izraelovim.

45

[22:46] Druge pa zgodbe Josafatove in hrabrost njegova, ki jo je dokazal, in kako se je bojeval, ni li pisano v knjigi letopisov kraljev Judovih?

46

[22:47] On je tudi spravil iz dežele ostanke nečistoti posvečenih moških, ki so preostali v dneh Asa, očeta njegovega.

47

[22:48] V Edomu pa ni bilo kralja, namestnik je vladal.

48

[22:49] In Josafat je napravil tarske ladje, ki naj bi šle v Ofir po zlato; a niso šle, ker so se razbile v Ezion-geberju.

49

[22:50] Tedaj je rekel Ahazija, sin Ahabov, Josafatu: Peljejo naj se hlapci moji na ladjah s hlapci tvojimi! A Josafat ni hotel.

50

[22:51] In Josafat je legel k očetom svojim, in pokopali so ga pri očetih njegovih v mestu Davida, očeta njegovega. In Joram, sin njegov, je zakraljeval na mestu njegovem.

51

[22:52] Ahazija, sin Ahabov, je zakraljeval nad Izraelom v Samariji v sedemnajstem letu Josafata, kralja Judovega, in je vladal Izraelu dve leti

52

[22:53] in delal, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH, hodeč po poti očeta svojega in po poti matere svoje in po poti Jeroboama, sinu Nebatovega, ki je zapeljeval Izraela v greh.[22:54] In služil je Baalu in se mu poklanjal in dražil v jezo GOSPODA, Boga Izraelovega, po vsem, kakor je bil delal oče njegov.

53

[22:54] In služil je Baalu in se mu poklanjal in dražil v jezo GOSPODA, Boga Izraelovega, po vsem, kakor je bil delal oče njegov.