2 Samuelova 15

1

A potem se zgodi, da si oskrbi Absalom voz in konj in petdeset mož, da bi tekali pred njim.

2

In Absalom je vstajal zgodaj in postajal pri poti v vrata, in kadar je kdo imel pravdo, ki je imela priti pred kralja v razsodbo, ga je Absalom poklical k sebi in vprašal: Iz katerega mesta si? In odgovori: Hlapec tvoj je iz enega rodov Izraelovih.

3

Absalom mu pa reče: Glej, tvoja stvar je dobra in pravična; a ni ga postavljenega od kralja, ki bi te zaslišal.

4

Tudi je Absalom dejal: O da bi me postavili za sodnika v deželi, da pride k meni vsak, kdor ima pravdo ali tožbo, in jaz bi mu poskrbel za pravico!

5

In če je kdo pristopil, da mu stori poklon, je iztegnil svojo roko ter ga zadržal in ga poljubil.

6

In na ta način je delal Absalom vsem Izraelcem, ki so prihajali h kralju na sodbo, in tako je kradel zase srca mož Izraelovih.

7

In ko se mu je končalo štirideseto leto, reče Absalom kralju: Prosim, naj grem v Hebron in izvršim obljubo svojo, ki sem jo storil GOSPODU.

8

Hlapec tvoj je namreč storil obljubo, ko je bival v Gesurju v Siriji, rekši: Ako me GOSPOD res pripelje spet v Jeruzalem, storim službo GOSPODU.

9

In kralj mu veli: Pojdi v miru! Vstane torej in gre v Hebron.

10

Poslal pa je bil Absalom oglednike po vseh rodovih Izraelovih s poveljem: Kadar začujete trombe glas, recite: Zakraljeval je Absalom v Hebronu!

11

Z Absalomom pa je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so šli v nedolžnosti svoji, ne da bi bili kaj vedeli za to reč.

12

In Absalom pošlje po Ahitofela Gilonskega, svetnika Davidovega, naj pride iz mesta svojega, iz Gila, ko je klal daritve. In zarota se je jačila, ker se je ljudstvo bolj in bolj množilo pri Absalomu.

13

V tem pride glasnik in sporoči Davidu: Srce mož Izraelovih se je vdalo Absalomu.

14

In David reče vsem hlapcem svojim, ki so bili pri njem v Jeruzalemu: Vstanite, bežímo! sicer nam ne bo rešitve pred Absalomom. Hitite, da gremo, da nas ne prenagli in dohiti in spravi nesrečo nad nas in udari mesto z ostrino meča.

15

In kraljevi hlapci mu reko: Glej, hlapci tvoji store, karkoli izvoli gospod moj, kralj.

16

In kralj gre iz mesta in vsa družina njegova za njim; samo deset žen, priležnic, je pustil doma, naj čuvajo hišo.

17

Gre torej kralj iz mesta in vse ljudstvo peš za njim, in ustavijo se pri Skrajni hiši.

18

In vsi hlapci njegovi so šli mimo njega, tudi vsi Keretejci in Peletejci in vsi Gatovci, šeststo mož, ki so bili prišli v spremstvu njegovem iz Gata, so šli pred obličjem kraljevim.

19

Tedaj reče kralj Itaju Gatovcu: Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Zakaj tujec si, pa tudi prognanec; vrni se v svoj kraj!

20

Šele včeraj si prišel, in danes že naj bi te pustil hoditi semtertja z nami, ker moram iti kamorkoli. Vrni se in pelji nazaj brate svoje; milost in resnica bodi s teboj!

21

A Itaj odgovori kralju in reče: Kakor res GOSPOD živi in kakor živi gospod moj, kralj, gotovo, kjerkoli bode gospod moj, kralj, najsi gre za smrt ali za življenje, tam bode tudi hlapec tvoj!

22

In David veli Itaju: Pridi in pojdi naprej! Šel je torej Itaj Gatovec naprej in vsi možje njegovi in vsi otročiči, ki so bili ž njim.

23

In vsa dežela je jokala z velikim glasom, in vse ljudstvo je šlo čez potok. In kralj preide čez potok Kidron, tudi vse ljudstvo preide, proti potu v puščavo.

24

In glej, Zadok je tudi prišel in vsi leviti ž njim, nesoč skrinjo zaveze Božje; in postavili so skrinjo Božjo, in Abiatar je šel gori, dokler ni prešlo vse ljudstvo, kar ga je šlo iz mesta.

25

Kralj pa veli Zadoku: Nesi skrinjo Božjo nazaj v mesto! Ako najdem milost v očeh GOSPODOVIH, me privede nazaj in mi jo zopet da videti in njeno prebivališče;

26

ako mi pa poreče takole: Nisi mi po volji – glej, tu sem, naj stori z mano, kakor se mu vidi prav.

27

Še reče kralj Zadoku duhovniku: Nisi li videc? Vrni se v mesto v miru in dva sinova tvoja s teboj, Ahimaaz, sin tvoj, in Jonatan, sin Abiatarjev.

28

Glej, počakam pri brodih ob puščavi, da pride vest od vas in mi sporočite.

29

Zadok torej in Abiatar sta zopet odnesla skrinjo Božjo v Jeruzalem, in ostala sta tam.

30

David pa je šel gori po pobočju Oljske gore in je grede jokal, in glavo je imel pokrito in je šel bos; in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, je šlo gori s pokritimi glavami in je gredoč jokalo.

31

In nekdo oznani Davidu, rekoč: Ahitofel je med zarotniki z Absalomom. David pa reče: O GOSPOD, prosim, obrni svet Ahitofelov v neumnost!

32

In zgodi se, ko dospe David na vrh, kjer so molili Boga, glej, Husaj Arkičan mu pride naproti in suknjo je imel raztrgano in glavo posuto s prstjo.

33

In David mu reče: Ako pojdeš z menoj, mi bodeš v težavo;

34

ako se pa povrneš v mesto in porečeš Absalomu: Hlapec tvoj hočem biti, o kralj; kakor sem bil doslej očeta tvojega hlapec, bodem zdaj tvoj hlapec, ovržeš meni v prid svet Ahitofelov.

35

Ne bodeta li tam s teboj Zadok in Abiatar, duhovnika? Zatorej, karkoli začuješ iz hiše kraljeve, naznani Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma!

36

Glej, imata ondi pri sebi dva svoja sinova, Ahimaaza Zadokovega in Jonatana Abiatarjevega: po njiju mi sporočite, karkoli boste slišali.Odide torej Husaj, prijatelj Davidov, v mesto. In Absalom je prišel v Jeruzalem.

37

Odide torej Husaj, prijatelj Davidov, v mesto. In Absalom je prišel v Jeruzalem.