2 Samuelova 12

1

In GOSPOD pošlje Natana k Davidu. In pride k njemu ter mu reče: Dva moža sta bila v enem mestu: eden bogat, drugi ubog.

2

Bogatin je imel silno veliko ovac in goved.

3

A ubožec ni imel ničesar razen edine drobne ovčice, ki si jo je bil kupil in zredil; in zrasla je pri njem ž njegovimi otroki vred: od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spavala, in bila mu je kakor hči.

4

Pa pride popotnik k bogatinu, in temu se je žalilo vzeti iz ovac in goved svojih, da pripravi jed popotniku, ki je prišel k njemu, ampak vzame ubožcu ovčico ter jo pripravi možu, ki je dospel k njemu.

5

In Davidov srd se silno razvname zoper tistega moža, in veli Natanu: Kakor res GOSPOD živi, sin smrti je človek, ki je to storil;

6

tudi ovco mora povrniti četvero, ker je tako reč storil in ker se mu ni smililo.

7

Natan pa reče Davidu: Ti si tisti mož! Tako pravi GOSPOD, Bog Izraelov: Jaz sem te pomazilil za kralja nad Izraelom in jaz sem te otel iz roke Savlove,

8

in dal sem ti gospodarja tvojega hišo in gospodarja tvojega žene v naročje tvoje, in dal sem ti hišo Izraelovo in Judovo; in ako bi to bilo premalo, bi hotel pridejati še to in ono.

9

Zakaj si zaničeval besedo GOSPODOVO, da si storil, kar je hudo v očeh GOSPODOVIH? Urija Hetejca si udaril z mečem in ženo njegovo sebi vzel za ženo, njega pa si umoril z mečem Amonovih sinov!

10

Sedaj torej ne odstopi meč od hiše tvoje nikdar, ker si me zaničeval in si vzel Uriju Hetejcu ženo, da bodi tvoja žena.

11

Tako pravi GOSPOD: Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz hiše tvoje, in vzamem žene tvoje tebi pred očmi in jih dam bližnjemu tvojemu, da bo spal pri ženah tvojih pri svetlem solncu.

12

Ti si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu.

13

In David reče Natanu: Grešil sem zoper GOSPODA. A Natan reče Davidu: GOSPOD je tudi odvzel greh tvoj, ne boš umrl.

14

Toda ker si s tem dejanjem dal priliko sovražnikom GOSPODOVIM, da preklinjajo, zato tudi sin, ki se ti je rodil, gotovo umre.

15

In Natan odide domov. In GOSPOD udari otroka, ki ga je rodila žena Urijeva Davidu, in razboli se na smrt.

16

In David je iskal Boga zavoljo dečka in se je postil in prišel in ležal vso noč na tleh.

17

Tedaj vstanejo starejšine hiše njegove in stopijo okrog njega, da bi ga vzdignili s tal, ali on ni hotel, tudi ni jedel kruha ž njimi.

18

In zgodi se sedmi dan, da umrje dete. Bali so se pa hlapci Davidovi mu povedati, da je dete mrtvo, kajti dejali so: Glej, ko je dete še živelo, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu; kako naj mu povemo, da je dete mrtvo? Lahko stori kaj hudega.

19

David pa, videč, da šepetajo med seboj hlapci njegovi, zazna, da je umrlo dete, in vpraša hlapce: Je li dete umrlo? Reko: Umrlo je.

20

Tedaj vstane David s tal in se umije in pomaže in preobleče, ter pride v hišo GOSPODOVO in moli. In ko se vrne domov, veli, naj mu prineso kruha, in jedel je.

21

Nato mu reko hlapci njegovi: Kaj je to, kar počenjaš? Ko je dete živelo, si se postil in plakal zanje, ko pa je dete mrtvo, si vstal in ješ kruh?

22

Odgovori: Dokler je dete še živelo, sem se postil in plakal, zakaj menil sem: Kdo ve, mi li ne bode GOSPOD milosten, da živo ostane dete?

23

Ali zdaj, ko je mrtvo, kaj bi se postil? Ga li morem v življenje povrniti? Jaz pač pojdem k njemu, a ono se ne vrne k meni.

24

In ko je David potolažil Batsebo, ženo svojo, je šel k njej in spal ž njo. In rodila je sina, tega je imenoval Salomona. In GOSPOD ga je ljubil,

25

in sporočil je po Natanu proroku, in on mu je dal ime Jedidija [T. j. ljubljenec GOSPODOV*.] zaradi GOSPODA.

26

Joab pa se je bojeval zoper Rabo sinov Amonovih in je zavzel kraljevo mesto.

27

In Joab pošlje sle k Davidu in sporoči: Bojeval sem se zoper Rabo in tudi zavzel Vodno mesto.

28

Sedaj pa zberi ostalo ljudstvo in oblezi mesto ter ga dobodi, da ga jaz ne dobim in se bo imenovalo po meni!

29

David torej zbere vse ljudstvo in gre proti Rabi in se bojuje zoper njo ter jo dobi.

30

In vzame krono njih kralja ž njegove glave, in njena teža je bila talent zlata in v njej so bili dragi kameni; in posadili so jo Davidu na glavo. Tudi plena iz mesta je odpeljal silno veliko.Ljudstvo pa, ki je bilo v njem, je odpeljal in jih je postavil k žagam in k železnim strojem in k železnim sekiram ter jim je velel iti v opekarnice. Tako je storil vsem mestom Amonovih sinov. Potem se je vrnil David in vse ljudstvo v Jeruzalem.

31

Ljudstvo pa, ki je bilo v njem, je odpeljal in jih je postavil k žagam in k železnim strojem in k železnim sekiram ter jim je velel iti v opekarnice. Tako je storil vsem mestom Amonovih sinov. Potem se je vrnil David in vse ljudstvo v Jeruzalem.