Geneza 8

1

Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile ž njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo;

2

in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba.

3

In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni.

4

In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca na gorovju Araratskem.

5

In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gorá.

6

In zgodi se, ko je minilo štirideset dni, da Noe odpre okno na ladji, ki ga je bil naredil,

7

in izpusti vrana; ta je letal semtertja, dokler se niso posušile vode na zemlji.

8

In izpusti goloba od sebe, da bi videl, so li že izginile vode s površja zemlje.

9

Ali golob ni našel mesta stopalu noge svoje, in vrne se v ladjo k njemu, ker so bile še vode na površju zemlje. Noe pa iztegne roko svojo, ga prime in vzame k sebi v ladjo.

10

Počaka torej še drugih sedem dni, in zopet izpusti goloba iz ladje.

11

In prileti k njemu golob o času večernem, in glej, mlado pero oljkovo v kljunu njegovem; in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.

12

In počaka še drugih sedem dni in izpusti goloba, a ni se več vrnil k njemu.

13

In bilo je v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca, ko so se posušile vode s površja zemlje, da je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površina zemlje.

14

Drugi mesec pa, sedemindvajseti dan meseca je bila zemlja suha.

15

Tedaj zapove Bog Noetu, rekoč:

16

Izidi iz ladje, ti in žena tvoja in sinovi tvoji in žene sinov tvojih s teboj.

17

Vse živali, ki so s teboj, od vsakršnega mesa, kar jih je ptic in živine in vse laznine, ki lazi po zemlji, izpelji s seboj, da naj obilo rodé na zemlji, rodovitne naj bodo in se množé po zemlji.

18

Izide torej Noe in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih ž njim.

19

Vse živali, vsa laznina in vse ptice, karkoli se giblje na zemlji, po rodovih svojih pridejo ven iz ladje.

20

Potem zgradi Noe oltar GOSPODU, in vzame od vse čiste živine in izmed vseh čistih ptic ter daruje žgalen dar na oltarju.

21

In GOSPOD zaduha tisti duh prijetni, in reče GOSPOD v srcu svojem: Ne bodem več proklel zemlje zaradi človeka; zakaj misel srca človekovega je huda od mladosti njegove; in ne udarim več vsega, kar živi, kakor sem storil.Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.

22

Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.