Geneza 6

1

Zgodilo se je pa, ko so jeli množiti se ljudje na površju zemlje in so se jim rodile hčere,

2

da so videli sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali.

3

Zatorej reče GOSPOD: Duh moj se ne bo prepiral s človekom vekomaj, ker on je tudi le meso; zato bodi dni njegovih sto in dvajset let.

4

Velikani so bili na zemlji tiste dni in tudi pozneje, ko so se sinovi Božji shajali s hčerami človeškimi in so jim rodile. To so tisti junaki, ki so bili v starodavnem času, možje preslavni.

5

Ko je torej videl GOSPOD, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas,

6

je bilo žal GOSPODU, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce.

7

In reče GOSPOD: Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje; i človeka i živino in laznino in ptice pod nebom, ker žal mi je, da sem jih naredil.

8

Ali Noe je našel milost v očeh GOSPODOVIH.

9

To so rodovi Noetovi. Noe je bil mož pravičen, popoln med vrstniki svojimi; z Bogom je hodil Noe neprestano.

10

Rodil je pa Noe tri sinove: Sema, Hama in Jafeta.

11

In zemlja je bila popačena pred obličjem Božjim, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo.

12

In Bog je videl zemljo, in glej, popačena je bila, kajti vse meso je popačilo pot svojo na zemlji.

13

In reče Bog Noetu: Konec vsega mesa se je približal predme, zakaj zemlja je polna silovitosti od njih; zato, glej, pokončal jih bom z zemljo vred.

14

Naredi si ladjo iz lesa gofrovega; predele mnoge naredi v ladji, in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo.

15

In takó jo naredi: Tristo komolcev dolžava ladje, petdeset komolcev širjava njena in trideset komolcev njena višava.

16

Napravi ladji odprtino za luč, ki naj seže do komolca od vrha, in vrata ladji umesti na strani njeni, s spodnjim, drugim in tretjim nadstropjem jo naredi.

17

In jaz, glej, pošljem potop, vode čez zemljo, pogubit vse meso, v katerem je dih življenja pod nebom; karkoli je na zemlji, pogine.

18

S teboj pa ustanovim zavezo svojo, in pojdeš v ladjo, ti in sinovi tvoji in žena tvoja in žene sinov tvojih s teboj.

19

In od vsega, kar živi, od vsakršnega mesa, od vsega po dvoje vzemi v ladjo, da jih pri življenju ohraniš s seboj: samec in samica naj bodo.

20

Izmed ptic po njih plemenih in izmed živine po plemenih njenih, izmed vse laznine zemeljske po vrstah njenih, izmed vseh po dvoje naj pride k tebi, da jih ohraniš pri življenju.

21

Ti pa si vzemi od vsake jedi, ki se jé, in vzeto spravi pri sebi, da bode tebi in njim v živež.To stori Noe; vse stori prav tako, kakor mu je zapovedal Bog.

22

To stori Noe; vse stori prav tako, kakor mu je zapovedal Bog.