Geneza 50

1

Tedaj se skloni Jožef na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal.

2

In ukaže Jožef hlapcem svojim, zdravnikom, da naj z dišavami mazilijo njegovega očeta. In zdravniki so pomazilili z dišavami Izraela.

3

In dopolnilo se mu je štirideset dni: v toliko namreč dneh se dovrši maziljenje z dišavami. In jokali so za njim Egipčani sedemdeset dni.

4

Ko so pa bili potekli dnevi jokanja za njim, ogovori Jožef dvor Faraonov, rekoč: Če sem res milost našel v vaših očeh, govorite, prosim, pred Faraonom tole:

5

Oče moj me je zavezal s prisego in rekel: Glej, skoraj umrem; v grobu mojem, ki sem si ga izkopal v deželi Kanaanski, tam me pokoplji. Zdaj torej dovoli, da grem gori in pokopljem očeta svojega, in potem se vrnem.

6

In reče Faraon: Idi gori in pokoplji očeta svojega, kakor te je zaprisegel.

7

Šel je torej Jožef gori pokopat očeta svojega, in ž njim so šli vsi služabniki Faraonovi, starejšine hiše njegove in vsi starejšine dežele Egiptovske,

8

tudi vsa hiša Jožefova in bratje njegovi in očeta njegovega rodbina; samo otročiče svoje in črede svoje in goveda svoja so pustili v deželi Gosenski.

9

Šli so ž njim gori tudi vozovi in konjiki, tako da je bil izprevod silno velik.

10

Ko so pa prišli do Gumna divjih rož, ki je onkraj Jordana, so jokali tam z jokom velikim in silno hudim: napravil je namreč očetu svojemu žalovanje sedem dni.

11

Ko so torej videli tiste pokrajine prebivalci, Kanaanci, žalovanje na Gumnu divjih rož, so rekli: To je hudo žalovanje Egipčanov. Zato se je imenovalo ime tistega kraja Abel mizraim [T. j. žalovanje Egipčanov.], ki je onkraj Jordana.

12

Storili so mu tedaj sinovi njegovi natanko, kakor jim je bil zapovedal,

13

in nesli so ga sinovi njegovi v deželo Kanaansko in so ga pokopali na njivi Makpeli v jami, ki jo je bil Abraham kupil ž njivo vred v groba posest od Efrona Hetejca, Mamri nasproti.

14

In ko je pokopal očeta svojega, se vrne Jožef v Egipt, on in bratje njegovi in vsi, kar jih je šlo ž njim pokopavat očeta njegovega.

15

Ko so pa videli bratje njegovi, da je umrl njih oče, so govorili: Morda nas bo sovražil Jožef in nam dočista povrnil vse hudo, kar smo mu storili.

16

Zato pošljejo k Jožefu in reko: Oče tvoj je zapovedal pred smrtjo, veleč:

17

Tako recite Jožefu: Ah, odpusti, prosim, prestopek bratov svojih in njih greh, da so ti hudo storili. Odpusti torej zdaj, prosimo, prestopek hlapcem Boga očeta svojega. Jožef pa se je jokal, ko so oni govoril ž njim.

18

Nato pristopijo tudi bratje njegovi ter padejo pred obličje njegovo in reko: Glej, tvoji smo hlapci!

19

Jožef pa jim reče: Ne bojte se; kajti sem li jaz na mestu Božjem?

20

Vi ste res hudo nameravali zoper mene, a Bog je obrnil v dobro, da je storil, kakor je danes, in ohranil v življenju mnogo ljudstva.

21

Sedaj torej se ne bojte: jaz bom živil vas in otroke vaše. Tako jih je tolažil in govoril, da jim je seglo v srce.

22

In prebival je Jožef v Egiptu, on in hiša njegovega očeta; in živel je Jožef sto in deset let.

23

In videl je Jožef Efraimove otroke do tretjega rodu; tudi sinovi Mahirja, sina Manasejevega, so se rodili Jožefu na kolenih.

24

In Jožef reče bratom svojim: Skoraj umrem, Bog pa vas gotovo obišče in dá, da pojdete gori iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.

25

In Jožef zapriseže sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog, odnesite potem kosti moje odtod.Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu.

26

Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu.