Geneza 43

1

V tem je lakota jako stiskala deželo.

2

In ko so pojedli živež, ki so ga bili prinesli iz Egipta, jim veli njih oče: Pojdite zopet, kupite nam malo hrane.

3

A Juda mu odgovori in reče: Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

4

Če hočeš poslati brata našega z nami, pojdemo doli in ti kupimo žita.

5

Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo doli, zakaj oni mož nam je rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

6

Tedaj reče Izrael: Zakaj ste mi tako hudo storili, ko ste povedali onemu možu, da imate še brata?

7

Oni pa reko: Skrbno je popraševal tisti mož po nas in sorodovini naši, govoreč: Ali še živi vaš oče? imate li še brata? In povedali smo mu po tistih besedah. Kako smo neki mogli vedeti, da poreče: Pripeljite s seboj brata svojega?

8

In reče Juda Izraelu, svojemu očetu: Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo, mi in ti in otročiči naši.

9

Jaz sem porok zanj, iz moje roke ga zahtevaj; če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, naj bom kriv zoper tebe vse dni.

10

Kajti ko bi ne bili odlašali, bi se bili že dvakrat vrnili v tem času.

11

Veli torej Izrael, njih oče: Če mora biti tako, storite to: vzemite od najboljših pridelkov naše dežele v posodah svojih in nesite darilo onemu možu: malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev.

12

Denarja tudi vzemite dvojno v roko svojo, in tisti denar, ki je bil vrnjen zvrha v vrečah vaših, nesite nazaj v roki svoji, nemara je bila pomota.

13

Tudi brata svojega vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu.

14

In Bog silni, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega brata vašega in Benjamina. Jaz pa, če bodem brez otrok, naj bom brez otrok!

15

Možje torej vzemo tisto darilo in denarja še enkrat toliko v roko svojo in Benjamina, ter vstanejo in odidejo doli v Egipt ter stopijo pred obličje Jožefovo.

16

Ko je videl Jožef Benjamina ž njimi, veli upravniku hiše svoje: Pelji noter te može in zakolji živali ter pripravi, z menoj namreč bodo jedli ti možje opoldne.

17

In mož stori, kakor je ukazal Jožef; in peljal je može v hišo Jožefovo.

18

Ali bali so se možje, ker jih je peljal v Jožefovo hišo, in so rekli: Zaradi tistega denarja, ki je bil vrnjen prej v vreče naše, nas pelje noter, da zvrne to na nas in plane na nas in vzame za sužnje nas z našimi osli.

19

In pristopijo k možu, ki je upravljal hišo Jožefovo, in ga ogovore pred vrati hiše

20

in reko: Prosim, gospod moj! Prišli smo bili že preje kupit žita.

21

Ko smo pa prišli v prenočišče in razvezali vreče svoje, glej, denar vsakega je bil na vrhu v vreči njegovi, prav denar naš po teži svoji; prinesli smo ga torej nazaj v rokah svojih.

22

In še drugega denarja smo prinesli sem v rokah svojih, da kupimo žita. Ne vemo, kdo je položil denar naš v vreče naše.

23

In on reče: Mir vam, ne bojte se! Bog vaš in očeta vašega Bog vam je dal zaklad v vreče vaše; denar vaš sem prejel. In privede k njim Simeona.

24

In mož jih pripelje v hišo Jožefovo in jim da vode, da si umijejo noge, in da tudi klaje njih oslom.

25

V tem so pripravljali darilo svoje, da ga izroče, kadar pride Jožef opoldne; zakaj slišali so, da bodo tam obedovali.

26

Ko je pa Jožef prišel domov, prineso noter k njemu darilo, ki so ga imeli v rokah svojih, in priklonijo se mu do tal.

27

In on jih vpraša, kako se jim godi, ter reče: Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?

28

Oni pa reko: Dobro se godi hlapcu tvojemu, našemu očetu, še živi. In pripognejo teme in se priklonijo.

29

In povzdigne oči in zagleda Benjamina, brata svojega, matere svoje sina, ter reče: Tale je tisti brat vaš najmlajši, o katerem ste mi govorili? In veli: Bog ti bodi milosten, sin moj!

30

In Jožef odhiti, ker mu je srce gorelo do brata svojega, in poišče, kje bi se izjokal; in vstopi v stanico svojo, ter je jokal v njej.

31

Potem si umije obraz in pride ven ter, premagujoč se, reče: Prinesite jed!

32

In prineso njemu posebe in njim posebe in Egipčanom, ki so ž njim jedli, posebe, zakaj Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker to je nagnusno Egipčanom.

33

Sedeli so pa pred njim, prvenec po prvenstvu svojem in mlajši po mlajših letih svojih; in čudeč se so gledali ti možje drug drugega.In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.

34

In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.