Biblija Načrt Branje
Februar 23


Eksodus 13:1-22
1. In govoril je GOSPOD Mojzesu, rekoč:
2. Posveti meni vse prvorojeno, vse, kar predre maternico med sinovi Izraelovimi, od človeka do živali: moje bodi.
3. In Mojzes je govoril ljudstvu: Spominjajte se tega dne, katerega ste šli iz Egipta, iz hiše sužnosti, zakaj z mogočno roko vas je izpeljal GOSPOD odtod; in nič kvašenega ne smete jesti.
4. Današnjega dne, v mesecu Abibu, odhajate.
5. In ko te privede GOSPOD v deželo Kanaancev in Hetejcev in Amorejcev in Hevejcev in Jebusejcev, za katero je bil prisegel očetom tvojim, da ti jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med: tedaj opravljaj to službo v temle mesecu.
6. Sedem dni boš jedel opresnike, in sedmi dan bo praznik GOSPODU.
7. Opresniki se bodo jedli sedem dni, in ne sme biti pri tebi nič okvašenega in ne sme biti pri tebi nič kvasu v vseh krajih tvojih.
8. In oznaniš ta dan sinu svojemu, rekoč: Delam to zaradi tega, kar je meni storil GOSPOD, ko sem šel iz Egipta.
9. In to ti bodi v znamenje na roki tvoji in kakor spominski list med tvojimi očmi, zato da bode zakon GOSPODOV v ustih tvojih: zakaj z mogočno roko te je peljal GOSPOD iz Egipta.
10. Zatorej izpolnjuj to postavo v času za to določenem, leto za letom.
11. In ko te privede GOSPOD v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in očetom tvojim, in ko ti jo dá,
12. tedaj odmeni vse, kar predre maternico, GOSPODU; tudi vsakega prvenca živine, ki jo boš imel, moškega spola, daj GOSPODU.
13. A vsakega prvenca od osla odkupi z jagnjetom, če ga pa ne odkupiš, zlomi mu šijnjak; tudi odkupi vse prvorojence ljudi med sinovi svojimi.
14. In če te v prihodnjih časih vpraša sin tvoj, rekoč: Kaj pomeni to? mu odgovori: Z roko mogočno nas je peljal GOSPOD iz Egipta, iz hiše sužnosti.
15. In ker je bil Faraon trdovraten in nas ni hotel izpustiti, je GOSPOD udaril vse prvorojence v Egiptovski deželi, od prvenca človeka do prvorojene živali: zato darujem GOSPODU vse prvence samce, vse prvorojence izmed otrok svojih pa odkupujem.
16. In to ti bodi za znamenje na roki tvoji in kakor bi viselo za spomin med tvojimi očmi; zakaj s premogočno roko nas je peljal GOSPOD iz Egipta.
17. In zgodilo se je, ko je Faraon odpustil ljudstvo, da jih Bog ni peljal po poti skozi Filistejsko deželo, čeprav je bila blizu; rekel je namreč Bog: Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videli vojno; in bi se povrnili v Egipt.
18. Ampak Bog jih je obrnil na pot preko puščave k Rdečemu morju; in sinovi Izraelovi so šli oboroženi iz dežele Egiptovske.
19. In Mojzes je vzel kosti Jožefove s seboj, kajti on je s prisego zavezal sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog; odnesite potem kosti moje odtod s seboj!
20. In odrinili so iz Sukota, in taborili so v Etamu, kraj puščave.
21. In GOSPOD je šel pred njimi, po dnevi v oblakovem stebru, da bi jih vodil po poti, po noči pa v ognjenem stebru, da bi jim svetil: tako so mogli potovati po dne in po noči.Nikoli se ni umaknil oblakov steber po dnevi, ne ognjeni steber po noči izpred ljudstva.
22. Nikoli se ni umaknil oblakov steber po dnevi, ne ognjeni steber po noči izpred ljudstva.

Eksodus 14:1-31
1. In GOSPOD je govoril Mojzesu, rekoč:
2. Govóri sinovom Izraelovim, naj se vrnejo in tabore pred Pihahirotom, med Migdolom in morjem, pred Baalzefonom; njemu nasproti razpnite šatore pri morju.
3. Kajti Faraon poreče o Izraelovih sinovih: Zašli so v deželi, puščava jih je obdala.
4. Jaz pa hočem otrditi srce Faraonovo, da bo hitel za njimi, in hočem se oslaviti na Faraonu in na vsej vojski njegovi; in Egipčani spoznajo, da sem jaz GOSPOD. In storili so tako.
5. In ko so kralju egiptovskemu sporočili, da je ljudstvo zbežalo, se izpremeni srce Faraonovo in služabnikov njegovih proti ljudstvu, in reko: Kaj smo to storili, da smo odpustili Izraelce iz službe svoje!
6. Zapreže torej svoj voz ter vzame ljudstvo svoje s seboj;
7. vzame namreč šeststo izbranih voz in vse vozove egiptovske in bojevnike na vsakem iz njih.
8. In GOSPOD je otrdil srce Faraona, kralja egiptovskega, da je dirjal za sinovi Izraelovimi. A sinovi Izraelovi so odhajali po visoki roki.
9. Egipčani pa so hiteli za njimi, in vsi konji in vozovi Faraonovi, konjiki njegovi in vojska njegova so jih došli, ko so taborili pri morju ob Pihahirotu, nasproti Baalzefonu.
10. Ko se je pa bližal Faraon, povzdignejo sinovi Izrelovi oči, in glej, Egipčani gredo za njimi; in ustrašijo se sinovi Izrelovi zelo in vpijejo h GOSPODU.
11. In govore Mojzesu: Ni li morda bilo nobenih grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umrjemo v puščavi? Zakaj si nam to storil, da si nas izvedel iz Egipta?
12. Ali to ni beseda, ki smo ti jo govorili v Egiptu, rekoč: Pusti nas, naj služimo Egipčanom, zakaj bolje nam je služiti Egipčanom nego umreti v puščavi.
13. In Mojzes veli ljudstvu: Ne bojte se, stojte trdno in glejte rešitev GOSPODOVO, ki jo za vas izvrši danes; zakaj Egipčanov, ki jih danes vidite, ne boste nikdar več videli na veke.
14. GOSPOD se bo za vas bojeval, vi pa bodite mirni!
15. In GOSPOD reče Mojzesu: Zakaj vpiješ k meni? Véli Izraelovim sinovom, naj gredo naprej!
16. Ti pa povzdigni palico svojo in iztegni roko nad morje ter ga razdeli, in šli bodo sinovi Izraelovi sredi morja po suhem.
17. In glej, jaz otrdim srce Egipčanov, da pojdejo za vami; in hočem se oslaviti na Faraonu in na vsej vojski njegovi in na vseh vozovih in konjikih njegovih.
18. In Egipčani spoznajo, da sem jaz GOSPOD, kadar se oslavim na Faraonu, na njegovih vozeh in konjikih njegovih.
19. In vzdignil se je angel GOSPODOV, ki je šel pred vojsko Izraelcev, in gre zadaj za njimi, in oblakov steber izgine izpred njih in se postavi za njimi,
20. in pride med vojsko Egipčanov in vojsko Izraelovo; in tam je oblak delal temo, tu pa je razsvetljeval noč. In eni se niso drugim približali celo noč.
21. Mojzes torej iztegne roko nad morje, in GOSPOD je odpravil morje s silnim vzhodnikom, ki je pihal celo noč, in je napravil v morju suha tla, in voda se je razdelila.
22. In sinovi Izraelovi so šli sredi morja po suhem, in vode so jim bile kakor zidovje na desni in na levi.
23. In Egipčani so gnali za njimi, in prišli so vsi konji Faraonovi, vozovi in konjiki njegovi v sredo morja.
24. In zgodi se ob jutranji straži, da pogleda GOSPOD na vojsko Egipčanov iz ognjenega in oblakovega stebra in napravi zmešnjavo v vojski Egipčanov;
25. in stori, da se kolesa vozom izmaknejo, tako da so s težavo vozili. In Egipčani reko: Bežímo pred Izraelom, kajti GOSPOD se bojuje zanje proti Egiptu.
26. In GOSPOD reče Mojzesu: Iztegni roko nad morje, da se vode povrnejo na Egipčane, na njih vozove in jezdece.
27. Tedaj iztegne Mojzes roko po morju, in povrnilo se je morje ob jutranjem svitu v navadno valovanje svoje; in Egipčani so bežali proti njemu, in GOSPOD jih je pognal v sredo vodovja.
28. In povrnile so se vode in zagrnile vozove in konjištvo vse vojske Faraonove, ki je šla za Izraelci v morje; ni preostalo izmed njih še enega ne.
29. Ali sinovi Izraelovi so šli sredi morja po suhem, in vode so jim bile v zidovje na desni in na levi.
30. Tako je otel GOSPOD tisti dan Izraela iz roke Egipčanov. In videl je Izrael Egipčane mrtve ob bregu morja.In videl je Izrael preveliko moč, ki jo je bil GOSPOD pokazal nad Egipčani, in balo se je ljudstvo GOSPODA in verovalo je GOSPODU in Mojzesu, njegovemu služabniku.
31. In videl je Izrael preveliko moč, ki jo je bil GOSPOD pokazal nad Egipčani, in balo se je ljudstvo GOSPODA in verovalo je GOSPODU in Mojzesu, njegovemu služabniku.

Psalmi 18:13-19
13. Na nebesih je grmel GOSPOD in Najvišji je dal slišati svoj glas – toča in žerjavica ognjena.
14. In izstrelil je pšice svoje in sovražnike razkropil, metal je strelo za strelo, in jih je izbegal.
15. In prikazale so se struge vodá, in odgrnile so se podstave vesoljne zemlje od svarjenja tvojega, GOSPOD, od sape jeze tvoje.
16. Iz višine je posegel in me prijel, potegnil me je iz mnogih vodá.
17. Rešil me je neprijatelja mojega močnega in sovražilcev mojih, krepkejših od mene.
18. Naskočili so me v dan nesreče moje, a GOSPOD mi je bil podpora,
19. in me je izpeljal na plano, rešil me je, ker me je ljubil.

Pregovori 6:6-11
6. Pojdi k mravlji, o lenuh, oglej si pota njena in uči se modrosti:
7. nima vodnika, nadzornika ali zapovednika,
8. vendar pripravlja poleti hrano svojo, ob žetvi znaša, kar bo uživala.
9. Doklej boš polegal, lenuh? kdaj vstaneš iz spanja svojega?
10. Malo boš pospančkal, malo podremal, malo sklenil roke in poležal:
11. v tem ti pride uboštvo kakor uren popotnik in nuja nadte kakor oboroženec.

Mateju 21:1-22
1. In ko se približajo Jeruzalemu in pridejo v Betfago k Oljski gori, tedaj pošlje Jezus dva učenca
2. in jima reče: Pojdita v vas, ki je vama nasproti, in precej najdeta oslico privezano in žrebe ž njo: odvežita ju in pripeljita k meni.
3. In če vama kdo kaj reče, recita: Gospod ju potrebuje; in takoj ju pošlje.
4. To pa se je zgodilo, da se izpolni, kar je rečeno po proroku, ki pravi:
5. „Povejte hčeri sionski: Glej, kralj tvoj prihaja k tebi krotak in sedi na oslici in žrebetu oslice pod jarmom“.
6. In učenca gresta ter storita, kakor jima je Jezus ukazal:
7. pripeljeta oslico in žrebe. In položijo nanju oblačila svoja, in on sede nanje.
8. Mnogo ljudstva pa pogrne oblačila svoja po poti, a drugi sekajo veje z dreves, ter jih steljejo po poti.
9. In množice, ki ga spremljajo spredaj in zadaj, kličejo glasno, govoreč: Hosana [T. j. Daj rešitev.] sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Hosana na višavah!
10. In ko pride v Jeruzalem, se vznemiri vse mesto in govoré: Kdo je ta?
11. Ljudstvo pa pravi: Ta je prorok Jezus iz Nazareta v Galileji.
12. In Jezus pride v tempelj Božji in izžene vse, ki so v templju prodajali in kupovali, in prevrne mize menjalcem in stole tistim, ki so prodajali golobe,
13. in jim reče: Pisano je: „Dom moj naj se imenuje dom molitve“, a vi delate iz njega razbojniško jamo.
14. In pristopijo k njemu v templju slepci in hromci, in jih ozdravi.
15. Ko pa vidijo višji duhovniki in pismarji čudeže, ki jih dela, in otroke, da kličejo v templju in govoré: Hosana sinu Davidovemu! se razjeze
16. in mu reko: Slišiš li, kaj ti pravijo? Jezus pa jim reče: Seveda. Ali niste nikoli brali: „Iz ust nedoraslih in dojencev si pripravil sebi hvalo?“
17. In jih pusti in gre ven iz mesta v Betanijo, in tu prenoči.
18. Zjutraj pa, vračajoč se v mesto, postane lačen.
19. In ugledavši kraj poti edino smokvo, pristopi k njej in ničesar ne najde na njej razen samo listje. In ji reče: Nikoli več naj ne bo na tebi sadu na vekomaj! In usahne smokva takoj.
20. In videč to, se začudijo učenci in reko: Kako naglo je usahnila smokva!
21. Jezus pa odgovori in jim reče: Resnično vam pravim: Če imate vero in ne dvomite, ne boste samo storili, kar se je zgodilo na tej smokvi, ampak če tudi rečete tej gori: Vzdigni se in vrzi se v morje! se zgodi.
22. In vse, česarkoli v molitvi prosite, če verujete, boste prejeli.